Velikonočna vigilija, ki smo jo obhajali na veliko soboto zvečer, je tako imenovana mati vseh vigilij oziroma nočnih molitev. Tudi mi želimo biti podobni ljudem, ki s prižganimi svetilkami čakamo Gospodarja, kdaj se vrne, da mu takoj odpremo in ga sprejmemo. In če nas bo našel tako čuječe in v pričakovanju, nas bo posadil za mizo in nam stregel. Zato smo tudi mi bedeti in ob slavljenju luči, poslušanju Božje besede, obnovitvi krstnih obljub ter evharističnem bogoslužju, pričakovati Kristusov prehod iz smrti v življenje.
Pred cerkvijo je duhovnik blagoslovil ogenj, ob katerem je prižgal velikonočno svečo. Velikonočno svečo je prinesel v cerkev in trikrat zapel »Kristusova luč!« Ob tej velikonočni sveči smo si tudi vsi drugi prižgali naše sveče in to je podoba, kako se svetloba širi iz enega na drugega. Tako tudi naša dobrota in ljubeznivost.
Nato bomo prisluhnili velikonočni hvalnici Luči in s tem počastili Kristusa, našo Luč življenja.
Prešli smo k drugemu delu našega bedenja: poslušanju Božje besede in spominjanje naše odrešenjske zgodovine. Prisluhnili smo odlomkom Svetega pisma o stvarjenju, o Abrahamu, o prehodu čez Rdeče morje in še druge odlomke o Božji ljubezni do nas. Bog nas spremlja skozi vso zgodovino človeštva in nas s svojo ljubeznijo priteguje. Ta večer smo si želeli prav to ponovno podoživljati in tudi mi odpreti svoje srce za Božjo dobroto.
Tretji del je bil obnovitev krstnih obljub. Krst je začetek prehoda iz smrti v življenje. Seveda mora krstu slediti naše življenje in naše prizadevanje za uresničevanje Božje ljubezni med brati in sestrami. Blagoslovili smo vodo se odpovedali hudemu duhu in izpovedali svojo vero. Nato je duhovnik blagoslovil vse nas z blagoslovljeno vodo.
Četrti del sobotnega bedenja je bila sveta maša ali evharistija ali zahvalna daritev. Hvaležni Kristusu, da se je daroval za nas vse, smo mu prinesli svoj dar – samega sebe – in darovali v zahvalo in prošnjo k Bogu.
